Še jaz nataknem si klobuk
in z vami grem noret,
ne bom doma, ko Pust igra
na svoj narobe svet!
(Anja Štefan)
Da je pust res pred vrati me je opozorila troblja na mobilniku, ko se je nekaj čez pol drugo uro ponoči v moj nabiralnik vsulo fotografij pridnih kuharic in kuharja našeg vrtca. Pozno zvečer so se lotili zahtevne naloge in tako do pustnega jutra napekli 1000 in več krofov. A še preden smo jih lahko poizkusili in si do komolcev oblizovali roke, smo nadeli pisane klobuke, strah vzbujajoče ošiljene zobe, pomirjujoče zelene repke, čudovita bleščeča ogrinjala, mehko napihnjene »sikspeke«, briljantne in zaslepljejoče tiare, ostre in »sladkonosno« strupene klešče… ter se odpravili noret na zabavo, kot je Pust še ni doživel.
Je že res, da smo se bolj slabo skrivali za maskami in tako prav radi in pogumno nastavili nosove fotografski leči. Smo pa zato bolj na skrivnem pojedli božanske, rumeno rjave marmeladne blazinice. Koliko le-teh počiva za našimi popki, naj ostane skrivnost. Kakšni in čigavi nosovi so se znašli pred objektivom, pa si oglejte v spodnji galeriji.
(K. D.)