Po dolgem deževju je bilo le obljubljenih nekaj sončnih dni, ki smo jih verjetno vsi zapolnili do zadnje minute.
Tako smo tudi mi pohiteli s pohodom in kostanjevim piknikom. Tokrat nas je pod svoj toplar na Golušniku prijazno sprejela naša Marička in nam ponudila vse (in več) za pripravo srečanja. Jeklene konjičke smo pustili pri znani dolenjski gostilni in se nato hrabro zagrizli v pot, ki ji ni in ni bilo konca. Da je pot res strma in nadležna, so bolj govorili trudni pogledi odraslih kot pritoževanje otrok. Le-ti so kot iskre v kaminu švigali sem in tja, od enega do drugega starša in se neizmerno zabavali.
Vse težko je bilo pozabljeno, ko smo prispeli do cilja. Tam nas je čakal sladek kostanj, aromatičen čaj in druge dobrote. Beseda na besedo, kostanj za kostanjem in čas je bil, da se odpravimo v dolino.
Tokrat nas je bilo nekaj manj kot na običajnih srečanjih, hvaležnost in navdušenje nad druženjem pa verjetno večje kot kdaj koli prej.
(prispevek K. D., foto S. B.)