Medvedek šteje: en, dva, tri,
metuljčki so, metuljčkov ni.
Kako naj ve, da šteje prav,
če skrivajo se sredi trav.
(A. Štefan)
Naše pohajanje po Gorenjski se nadaljuje. Tokrat je v Gozd Martuljek potovala peščica manj cepeteljnov in strokovnih delavcev, vendar prav tako pogumnih in neustrašnih kot so bili v prvi postavi. Pustolovščina lovljenja in iskanja se je začela že v sredo, ko so ob gozdni jasi napeto poslušali in pozorno opazovali, kje se skriva škrat. Pa ga tako kot prva skupina, tudi oni niso našli… So pa z navdušenjem spoznavali gorsko floro in favno ter lovili metuljčke in čebele, ki so jim hudomušno križale pot. Kako močno sled puščamo odrasli – starši, babice in dedki, tete in strici, vzgojitelji in učitelji, sta opomnila dva dobrosrčna poba. Prvi je z neizmerno tenkočutnostjo izbiral travniške rožice, jih povezal v drobno aranžersko popolnost in jo poklonil svoji vzgojiteljici. Drugi pa je dolgo okleval na »ziplajnu«. Prestopal je in zbiral pogum, da bi se spustil. Otroci zadaj so ga neučakano spodbujali in prigovarjali naj le poizkusi, nato pa se je fant zaskrbljen obrnil k vzgojiteljici in vprašal, če mora počakati čebelo, ki je sedela na žici, da gre stran.
Vsak metuljček šteje in prav vsaka čebela! Ob malčkih, ki jih skrbi drobno bitje sredi travnika, se nam ni treba bati za prihodnost. Naši cepeteljni bodo gotovo poskrbeli za planet, ki smo ga žal že precej načeli. Na nas odraslih pa je, da z zgledom ohranjamo čistost in iskrenost drobnih du’šc, ki bodo krojile naš jutri.
Danes se dobrosrčni raziskovalci podajo še na zadnje raziskovanje in sicer v Planico. Od tam jih pot ponese nazaj domov v Novo mesto, kjer bodo s pripovedovanjem o svojih doživetjih še dolgo zabavali svoje najbližje.
Ob skorajšnjem zaključku nadvse odgovornega in zahtevnega projekta dovolite zahvalo vam, starši, za zaupanje in podporo našemu delu. In hvala vam, strokovni delavci, za vse tople objeme, nagajive pomežike in neusahljivo energijo, ki jo namenjate našim cepeteljnom.
Ob letu pa ponovno nasvidenje.
(K. D., foto S. B.)
