Sedem lisičic spravlja se spat,
mama dá vsaki poljubček za vrat.
Potlej se usede in čisto po svoje
za lahko noč jim uspavanko poje:»Ptička prepeva, žaba reglja,
čmrlj si brunda in čriček igra.
Sonce zahaja, že spet je večer,
gobčke pokrijmo, pa spančkat – pa mir!«
(A. Štefan)
Leto se je zasukalo kot bi mignil in zopet smo se polni pričakovanj zbrali na hribu pri enoti Metka, pod napisom PEDENJTABOR. Uvodna ploha je za trenutek omajala naš pogum ter naše raziskovanje in iskanje zaklada po Marofu postavila pod vprašaj. Dobra volja in ubrano petje mladih tabornikov in po duši mladih strokovnih delavcev sta razpihala vse grozeče oblake. Tako smo obhodili grič nad mestom, reševali uganke in iskali skriti zaklad. Le ta nas je ob vrnitvi v tabor okrepčal in povrnil moči za doživetja v delavnicah. Preizkušali smo se na gibalnem poligonu, v likovnem ustvarjanju, pri nudenju pomoči prijatelju, urejanju šotorov, postavljanju tabornega ognja in ciljanju s fračo. Ko so moči pojenjale smo ob ognju pripravili še slastno večerjo. Ob prvih zvezdah in mogočni luna, ki so se prikradle na nebo, smo le-te pod budnimi očesi profesorjev Šolskega centra Novo mesto opazovali skozi teleskop. Nepozabno pustolovščino smo zaključili s kinom pod zvezdami.
Tako se je ob koncu dneva spat spravilo 70 utrujenih tabornikov. Poljubčke in uspavanke smo podelili mi, mame pa so verjetno doma malce zaskrbljene, malce radovedne, predvsem pa ponosne, da so njihovi taborniki zmogli, z nasmeškom mirno zaspale.
(K. D., foto S. B.)