Mravljica čez mravljico
stiska se pri peči,
čakajo na pravljico,
ena sede k sveči…
(Anja Štefan)
Tokrat smo se stiskali v gledališču Anton Podbevšek teatra, kjer je pod odrskimi lučmi k mikrofonu sedel spoštovani Pavle Ravnohrib. S svojim mehkim, pa vendar mogočnim glasom je prve, najmlajše obiskovalce in njihove starše nagovoril z zgodbo Ele Peroci, Muca Copatarica. Malčki so z zanimanjem poslušali in zvedavo pogledovali po dvorani, ki je bila verjetno za mnoge ogromna, neznana sobana s številnimi čudnimi, celo čarobnimi predmeti. Ob prebiranju in opazovanju brezčasnih ilustracij Ančke Gošnik – Godec je čas tekel hitreje kot v pravljicah in tako smo se poslovili z uspavanko Anje Štefan, Sedem lisičic. Mi se nismo odpravili spat, ampak smo čakali na naslednje dejanje, ko je naš gost stopil pred malce starejše cepeteljne in jih s slovensko ljudsko pravljico O povodnem možu potopil globoko v svet domišljije. Negibni so obsedeli otroci v naročjih svojih domačih in z odprtimi usti spremljali sleherno besedo gospoda Ravnohriba, ki je nepozabno družinsko doživetje sklenil s pesmijo Teta Meta barve išče.
In barve smo odšli iskat tudi mi. Vsak po svoje, vsak drugače. Le misel in sporočilo naj bo skupno. Nista avto in hiša tista, ki združujeta in ne priimek in dota tista, ki povezujeta. So nevidne vezi, ki jih vsak dan pletemo s svojimi otroki, starši, starimi starši, tetami in strici in tako ustvarjamo neponovljivo družinsko mavrico.
(K. D., foto S. B.)
