Od nekdaj lepe so ljubljanke slovele,
al lepše od Urške bilo ni nobene…
Ko takole začenjam pustno poročilo, bi marsikdo pomislil, da je od prenajedanja božanskih krofov naših marljivih kuharic, nivo sladkorja v krvi dosegel kritično točko. Čeravno je povezava očem bolj skrita kot ne, se stične točke prikradejo tudi tu. Prva in najbolj v nebo vpijajoča vez je gotovo včerajšnje praznovanje kulturnega praznika, ki nas je poneslo v letošnje pustno rajanje. Danes so po naših hišah brez strahu, kot nekoč Urška ob Ljubljanici, plesale prelepe princeske, dobre vile, morske deklice, Elze in Pika Nogavičke. Nič hudega sluteče so se vrtele ob zvokih sodobne glasbe, ko so na plano privihrali novodobni potomci Povodnega moža – spidermani, gusarji, vitezi, vojaki, kavboji in indijanci. Toda zgodba se ni končala tragično kot nekoč v Prešernovih stihih. Ne, danes se je zabava nadaljevala pozno v dan, ko smo utrujeni in nasmejani z brkov obliznili še zadnje sledi korofovega sladkorčka.