Dolgo že iščem
lonček na pike,
tak, ki ti skuha vse, kar želiš.
Malo potrkaš,
malo pomešaš,
rečeš – in vse, kar izrečeš, dobiš.
(A. Štefan)
Malo je ljudi, ki se jih prvi september ne bi prav nič dotaknil. Misel nanj pa je verjetno najbolj vznemirjujoča za stanovske kolege in kolegice, ki smo danes na tisoč in en način skušali otrokom popestriti prvi ali ponovni vstop v vrtec; za učitelje in učiteljice, profesorje in profesorice, ki otroke in mladino skupaj s starši pripravljajo na pomembne akademske in življenjske korake; za starše prvošolcev, ki so zvedavo in pogumno odfrčali v šolo; za babice in dedke, ki so svoje potomčke `pocrkljali` s sladoledom in nenazadnje za računalničarje in tajnice, ki so morali svojo pot v službo skrbno premisliti, da ne bi zaradi prometnega kaosa zamujali na delo. Tako zelo se prvi september dotakne naše družbe. Je že prav tako.
Zaposlene v Vrtcu Pedenjped Novo mesto je ta dan povezal na prav poseben način, saj smo med počitnicami pridno urejali, obnavljali in pripravljali hišice raztresene po mestu, ki so danes sprejele jokave in nasmejane, radovedne in zaspane malčke ter njihove vesele in malce zaskrbljene starše. So potrkali, mi smo dopoldne pomešali igro z navihanimi domislicami in prijateljskimi objemi, ob koncu delovnika pa vsi skupaj izrekli, da komaj čakamo ponovno, jutrišnje snidenja.
In kot pravi Štefanova v Lončku na pike, tudi mi gotovo dobimo vse, kar smo si danes potihem zaželeli, saj smo s skupnimi prizadevanji in potrpežljivostjo pripravili čudovit prvi dan v šolskem koledarju, ki mu bodo gotovo sledili še mnogi nepozabni.
(K. D., foto S. B.)