Kako je mogoče,
da majhen in suh,
nič večji od palca,
je tak požeruh?!
A on je skomignil
in rekel le: »Mnjam,«
potem pa izginil –
nihče ne ve, kam.
(Anja Štefan)
V preteklem tednu smo pozornost namenili vseslovenskim dobrinam, ki nas ohranjajo zdrave in pri močeh, predvsem pa povezujejo in združujejo. Kot vsi cepeteljni v naši prelepi deželi, smo tudi v Pedenjhišicah praznovali še en krasen Tradicionalni slovenski zajtrk. V goste smo povabili someščane, nekoč sodelavce ter babice in dedke, s katerimi smo z veseljem delili pregrešno dober domač Pedenjpedov kruh, Krepko maslo in jantarni med družine Šircelj ter sočna jabolka kmetije Kastelic. Dobrote smo ob prijetnem in sproščenem kramljanju dopolnili s skodelico belokranjskega mleka kmetije Totter Ciril.
Kot bi rekli »mnjam« in dopoldne se je prevesilo v popoldne, ko smo krasne občutke tradicije in medsebojne povezanosti ponesli k domačemu ognjišču ter jih ob skodelici vroče bele kave premišljevali in delili z bližnjimi. Ob dogodkih kot so Tradicionalni slovenski zajtrk gotovo vsi začutimo iskreno hvaležnost, da imamo družino in prijatelje, s katerimi lahko v miru uživamo lepote in dobrote naše dežele.
(K. D.)
