Ustavimo svet.
Že že, ampak kako?
Lepo. Lezimo v travo in glejmo v nebo.
(A. Štefan)
Danes je bil krasen dan za pohajanje. Vsak dan pa je krasen dan, da obiščemo najdražje, razveselimo sodelavce ali neznance s prijaznim pogledom, dobrim delom ali okusnim priboljškom… In bil je dan, ko smo iz mestnega vrveža in vse bolj utrujajočega vsakdana odhiteli v Gozd Martuljek, kjer se na jesenski pustolovščini mudijo naši cepeteljni. Prijazno so nas sprejeli, zvedavo spraševali od kod in kam, nas povabili na okusno kosilo in popoldanski potep pod Martuljško skupino, kjer so škratki pustili sledi in namige. Namig, ki jemlje dih.
In danes se je svet res ustavil, tako kot pravi Štefanova, da se je pripetilo štirim črnim mravljicam. Čisto mirno je zadihal in si odpočil.
O, da bi se le znali večkrat ustaviti in poležati v visoki travi ter s preprostostjo otroške duše ceniti to kar smo in kogar imamo.
Dragi starši, samo še enkrat gremo spat in vaši malčki bodo zopet doma. Le mirno zaspite, zadihajte in si odpočijte, da boste lahko jutri prisluhnili štorijam, ki so se te dni godile našim cepeteljnom. Za danes pa pošiljamo nekaj utrinkov.
Pa lahko noč!
(K. D.)
