NEKAJ TI MORAM POVEDAT
Za vsakogar mora obstajat nekdo,
kateremu tako zaupa,
da se mu lahko zaupa,
ko mu je težko.Za vsakogar mora obstajat nekdo,
ki ga razume in posluša,
ko mu je zamrznjena duša
in mu je v srcu slabo.Nekdo, kateremu lahko zaupa tudi tiste težave,
ki bi jih najrajši izbrisal iz glave,
in mu lahko pove tudi to,
kar ni povedat lahko.A pogovarjanje je za človeka
še bolj pomembno kot obleka
in hkrati danes redka stvar
za katero ni potreben denar.Pogovarjanje ni le za zabavo,
zdravilno je tudi, ko imamo težavo
in se v lastnih mislih dušimo,
dokler jih še z nekom ne delimo.Pogovarjanje je bližina in toplina,
s pogovarjanjem smo družina in skupina.
S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,
s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.
Izposodila sem si besede Andreja Rozmana Roze, ki čudovito orišejo, kaj je resnično pomembno v današnjih hitrih časih. Zdi se, da je v naših odnosih človeško senzibilnost, iskrenost in neponovljivost že skoraj povsem zamenjala tehnika, ki le z nekaj kliki in ukazi reši vse. Pogovor, ki je bil običajno vezni člen med znanci na ulici ali neznanci v trgovini, pa počasi izgublja svojo moč. Kadar potujemo, izbiro poti raje zaupamo napravam, kot pa da bi za nasvet povprašali mimoidočega.
V tednu otroka smo izklopili vse naprave in poskušali vsakdanja opravila doživeti na oseben način. Ker so preproste stvari običajno najboljše, smo v petek pripravili ulično zabavo, kjer so bili majhni in veliki povabljeni v ulično gledališče na parkirišče pred našim vrtcem. Sive oblake petkovega dne smo preganjali z nebeškimi zvoki violine in kitare, z izvirnimi, živo pisanimi risbami na parkirišču in adrenalinskim poligonom po našem hribu.
Upoštevali smo tudi nasvet naše »vintič tetke«, da ni zabave brez dobre hrane. Ker prisegamo na domače jedi, smo se prejšnje dni vsi še posebej potrudili in pripravili nekaj dobrega za pod zob za svoje prijatelje. Tako smo se na koncu ob pomenkovanju sladkali z jabolčnim zavitkom, slastnimi palačinkami, hrustljavimi piškotki, kokicami, tiramisujem in še z marsičem. Vse skupaj pa smo poplaknili s pravkar narejenim kompotom in jabolčnim sokom. Mmm, »še angelčki bi jedli, če bi ritke imeli«, bi zaključila moja babica.
Ravno te dni sem po naključju prišla do reka, ki pravi: »Bodi to, kar si potreboval, ko si bil otrok.« Če bomo upoštevali to misel, lahko vsak na svojevrsten način prispeva, da bo svet za naše otroke prijaznejši.
(prispevek K. D., foto S. B.)
