V eni izmed navdihujočih zgodb, Anja Štefan s svojimi Štirimi črnimi mravljicami razmišlja, kako čudovite so res zrele, medene fige. Najbolj neučakana mravljica jih namreč jé že tri dni in se čudi, da medenih ni. »Vse rabi čas, da se umedi. Kdor prehiteva – kakor ti – in vse pojé polzrelo, si sam odreka vrh sladkosti. Ga pač ni. In naj dodam kot namig: to se ne tiče le medenih fig.«
Tako smo tudi v naših hišicah dočakali 3. petek v novembru, ko praznujemo praznik slovenske hrane in ko umedijo krasne zamisli zaposlenih v našem vrtcu. Dolgo smo čakali, včasih bolj potrpežljivo, večkrat pa smo grizli v nezrele ideje, s katerimi smo želeli hitro končati to čudno obdobje, ki je zajelo svet.
V preteklem tednu smo še posebej pozorno in s hvaležnostjo govorili o dobrinah, ki jih vsakdan prejemamo. Po naših hišicah smo pripravljali vsebine, ki so otrokom osvetlile izkušnje o mleku, pridobivanju le-tega ter o izdelkih, ki iz mleka nastanejo. Kakšna dobrota je nastala tudi pod prsti malčkov, največ pa jih je prišlo iz naše kuhinje, ki vsakodnevno okrepčajo lačne cepeteljne.
Sklepni in krasen dogodek pa je bil gotovo v petek, ko smo skupaj sedli k tradicionalnemu slovenskemu zajtrku ter si na najboljši domači kruh namazali maslo ter ga okrasili z zlatimi kapljami medu. Dobrotam in druženju pa smo nazdravili s skodelico mleka ter se razšli z mislimi na praznični advent.
Naj zori in medi vse česar se lotimo, komur pomagamo in kjer živimo.
(K. D., foto S. B. idr.)
