So se malo posmejale,
potrepljale, pokramljale,
se objele in zletele
spet po med – kot vse čebele.
(A. Štefan)
Ena starejših slovenskih modrosti pravi »Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti«. Včasih se zdi, da je v poplavi informacij in dostopnosti do vsega težko ohranjati zdravo pamet med uvoženimi in izvirnimi običaji, ki jih necenzurirano in večkrat brez razmisleka vključujemo v svoj vsakdan.
Tradicionalni slovenski zajtrk, ki ga beležimo tretji petek v novembru, je postal običaj, ki ga že osmo leto zelo uspešno praznujemo po vseh vrtcih in šolah naše države in je kot dan slovenske hrane izrednega pomena za dobrobit vseh državljanov. Po podatkih Blaža Repeta s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je pridelava hrane pri nas ogrožena z vidika rodovitnosti oz. onesnaženosti zemlje ter visokega odstotka za kmetijstvo slabih oz. sploh neprimernih površin naše pretežno gričevnate, hribovito-gorate dežele. Tako smo po hišah naše organizacije v preteklih dneh pripravljali številne zanimive vsebine, s katerimi smo poudarjali pomen čiste in neoporečne zemlje, ki je ključna za pridelavo kakovostne hrane. Naša razmišljanja in izkušnje pa smo na tradicionalnem slovenskem zajtrku delili s številnimi povabljenimi.
In tako smo skupaj, delovni in smeli, oblikovali običaj, ki ga bomo lahko ohranili – kot bi rekel naš someščan Štukelj – »… samo delovanje, ponavljano vsak dan nam zagotavlja življenje in svobodo …«.
(K. D., foto S. B. in drugi)
