Le kaj najraje počnejo malčki, ko imajo okoli sebe polno zanimivih stvari in takšnih predmetov, ki jih ne vidijo prav pogosto? Vse je tako zanimivo, igrivo, želijo takoj otipati, vonjati, preizkusiti… in v trenutku se prične raziskovanje.
Vroče torkovo popoldne smo skupaj z vso zbrano Cepetavčkovo in družinsko druščino posvetili raziskovanju. Tako je nastala prireditev z raziskovalnimi delavnicami, Ceperaziskovalec.
Marsikdaj nas otroci prosijo »pokaži mi«. Zakaj? Ker le tako si bodo zapomnili. Vse prepogosto dajemo otrokom odgovore, ki naj si jih zapomnijo, namesto problemov, ki naj jih rešijo. Ne šteje kar zlijemo v otroka, ampak to, kar vsadimo vanj.
Ko smo se sprehodili med raziskovalnimi kotički se sploh nismo zavedali, kako smo se čudili bruhanju vulkana na sredi mize, kako smo zajeli vso sapo, da smo s slamico odpihnili kroglico iz stiropora, lovili volneno kepico, ki jo je katapult odnesel na drugo stran dvorišča, nestrpno čakali kaj se bo zgodilo z barvnimi ledenimi kockami v vodnem kotičku, risali skrivno pisavo in ustvarili dež v kozarcu. Bilo je prav neverjetno!
Kako hitro se je dan prevesil v večer smo ugotovili, ko so utrujene male otroške oči pokazale, da so doživele nadvse zanimivo raziskovalno popoldne. A imeli smo še toliko energije, da smo poskusili dobrote iz vrtčevskih in domačih košaric, brez težav je bilo še prostora za osvežujoči sladoled. Male otroške oči pa so že govorile »lahko noč in eno bolho za pomoč«.
(S. R., foto I. K.)
