»V mojem mravljišču je včasih neznosno,« je rekla prva.
»Samo delo, delo, delo in nobenih besed.
In se cele dneve sploh ne gledamo v oči. To boli.«
(A. Štefan, Štiri črne mravljice – Od jutra do jutra)
Predolgo smo čakali in tuhtali o ponovnem obisku novomeškega Doma starejših – doma najdragocenejših občanov, ljudi, ki so Novo mesto gradili in soustvarili v takšno, kot ga poznamo danes.
Pred leti, ko smo z našimi cepeteljni prvič prestopili prag DSO Novo mesto, se je porodila zamisel, ki smo jo skupaj z našim Srečkom potrpežljivo in srčno plemenitili vsa ta leta. Obiski in sodelovanje z našimi najstarejšimi so neprecenljiva doživetja, ki vsakič znova pustijo globoko sled. Tudi tokrat ni bilo drugače.
Tokrat nismo prišli zgolj na glasbeno druženje in soustvarjanje, temveč smo s seboj prinesli tudi didaktične zaboje z RINKO izzivi, namenjenimi spodbujanju in ohranjanju ostrih misli in iskrivosti duha. Ob prijetnem druženju, klepetu, prepevanju, stiskih rok ter čutečih in ljubečih pogledih smo hvaležni odhajali, vsak nazaj v svoj dan.
Morda se naši cepeteljni še ne zavedajo povsem veličine današnjega obiska. A gotovo vsi čutimo nežno vznemirjenje, srčno toplino in hkrati tiho žalost ob zavedanju, da se takšna srečanja ne dogajajo pogosteje.
Iskrena hvala osebju DSO-ja za topel sprejem, potrpežljivo vodenje po zapletenih hodnikih hiše ter stanovalcem za srčnost, modrost, odprtost in nepozabne trenutke, ki nas bodo opogumljali na vseh naših poteh. Prav ob takšnih dogodkih projekti, kot je RINKO in mnogi drugi, dobijo svoj pravi in globok pomen.
In kljub težkim mislim, ki jih prepogosto nosimo v glavah, nas štiri črne mravljice vztrajno opogumljajo in potiskajo naprej z modrostjo, ki pravi:
»Če greš naprej pokončno in zvedavo, tu in tam najdeš oči, v katerih se iskri.«
Dragi iskrivi prijatelji, stanovalci Doma starejših v Novem mestu, se vidimo…kmalu!
(K. D., foto S. B.)
