Na petkovo jutro, ko je sonce sramežljivo pogledovalo skozi goste zavese megle, se je novi dogodivščini naproti odpravilo 44 otrok iz novomeškega vrtca Metka. Namenili smo se po kostanj v mirnopeško dolino. Domačini so nam takoj prijazno povedali, da ga bomo težko našli, saj je žledolom polegel domala vsa kostanjeva drevesa. Pa smo se odpravili navzdol po strmi poti, k našim vrstnikom v vrtec Cepetavček pri OŠ Toneta Pavčka. Upali smo, da bomo našli prostor na njihovih klopcah in lahko pojedli malico iz nahrbtnikov. Dobili smo več kot to: odprli so nam vrata (in naše oči) ter nas popeljali v njihov čudoviti svet. Ob pogledu na sodobno zgradbo in ogromno igrišče s številnimi igrali in neskončnimi možnostmi za otrokov celovit razvoj mi je misel nehote ušla nazaj v naš stari vrtec in s cmokom v grlu sem se vprašala, ali res vedno drži slovenski pregovor POVSOD JE LEPO, DOMA JE NAJLEPŠE.
Menim, da v Novem mestu ni vrtca, ki bi bil umeščen v prijaznejše in prijetnejše okolje kot je naš, vrtec Metka. Pa vendar je grenko spoznanje, da bi bilo seveda lahko v novem vrtcu še lepše, še prijetneje, enostavnejše in bogatejše bivanje naših malčkov, enako pa jasno velja tudi za nas, ki za njih skrbimo.
Mnogi pravijo, da ne motijo 40 let stare omare na hodnikih, da ne motijo oguljena igrala pod mogočnimi lipami…
Res je, dom naredimo ljudje, ki v njem bivamo in ustvarjamo. Pravijo, da nam to čudovito uspeva.
Verjamem, da se bodo kmalu našli odgovorni in pošteni ljudje, ki bodo končno zagotovili sredstva in poskrbeli, da bomo tudi mi imeli NOV vrtec.
Naj se z našo obljubo, da bomo tudi v nov vrtec ponesli vso energijo, znanje in prijaznost ter prenovljeni hiši nad mestom vdihnili dušo za naslednjih 40 generacij, volilni molk začne!
Avtor: Katarina Dvornik
