Mi res prepeva ptička?
O, ja, seveda mi.
Naj hodim, hodim, hodim
z odprtimi očmi.
Naj sproti se mi kaže,
v katero stran naj grem –
da pridem v lepe kraje,
k naklonjenim ljudem.
(A. Štefan)
V čudovite kraje smo tokrat krenili Pedenjpedovi cepeteljni. Kar dva najdaljša avtobusa smo napolnili in z Dolenjske pripeljali ne le 75 radovednih malčkov, 87 kovčkov s hrustljavimi napolitankami, čokoladnimi ploščicami in par nogavicami. Še sonce smo pripeli za brisalce in ga dostavili pod Martuljško skupino. Naj nam sije kar se da dolgo. Vse ostalo se uredi kar samo. Prav res, tu na gorskem zraku, drugače se živi. Brez skrbi, kje mamica in očka preživljata te dni, brez hitenja, zmede in kar podobnih je še teh stvari.
Vznemirjenost in zaskrbljenost sta ob prihodu v Gozd Martuljek, kot meglica izpuhtela in vse kar je ostalo je bila dilema, kje in s kom bo naš cepetelj v sobi delil blazino in skrite zaloge sladkarij.
Ko smo tako prešteli vsa ležišča in je večina že skakala po posteljah, opazim nadvse resnega dečka, ki v polni bojni opremi (s kovčkom in nahrbtnikom) še vedno hodi od sobe do sobe. Ko ga kolega empatično vpraša po počutju, mu fant odgovori, da išče sobo za dva, v katero bi povabil svojo prijateljico z avtobusa. Par minut, 5 bombonov in nekaj menjav kasneje, smo našli sobo s primernimi cimri in številom postelj tudi za naša golobčka.
Kako lepo se je razvijal dan, kje vse smo hodili in kaj videli, pa vas vabimo, da si ogledate v spodnji galeriji.
Lahko noč!
(K. D.)
