Jaz počepnem, ti poskočiš,
jaz poprimem, ti spustiš,
jaz na levo, ti na desno,
jaz pogledam, ti mižiš.Jaz sem mlinček, ti si voda,
jaz sem moka, ti si kvas,
jaz zagnano, ti zagnano,
zame, zate in za nas.In zato smo radi skupaj,
skupaj lažje se živi,
ljubo sonce, da bi znali
skupaj tudi v nove dni.
(Anja Štefan)
Svet v katerem želim živeti so besede, ki v letošnjem tednu otroka odzvanjajo že od 3. oktobra in včasih se zdi, da bi jih bilo potrebno večkrat poudariti oz. jih postaviti v ospredje v vprašalni obliki. Kakšen je svet v katerem želimo živeti? Mogoče se zdi, da je včasih že nekoliko prepozno, da sami ne moremo premikati gora in se tako večkrat kot je potrebno in zdravo, predajamo ravnodušju. Je že res, da se korenite spremembe (na bolje) pokažejo šele po več desetletjih garanja in odrekanja. Kar pa ne pomeni, da lahko obupamo še preden smo kaj storili. Začnimo pred svojim pragom, v svoji pisarni, igralnici.
Po naših hišah se je v preteklem tednu godilo marsikaj s čimer smo želeli poudariti in popestriti tradicionalen teden otroka. Kaj vse smo še počeli si lahko ogledate v spodnji galeriji.
Odmevnejši dogodek pa je gotovo skupna ureditev enote Pikapolonica, ki je v središču romskega naselja. Starši tamkajšnjih vrtičkarjev se vabilu k sodelovanju niso odzvali, se je pa zbralo veliko članov civilne družbe (člani CRPD-ja in zaposleni Vrtca Pedenjped Novo mesto), ki smo enotni, da je zgled pri vzgoji romskih otrok edino kar lahko ponudimo in upamo na dolgoročni uspeh.
Ni potrebno veliko, da razveselimo, presenetimo svoje bližnje, kolege v službi ali celo popolne neznance na cesti. Spodbuden pogled, iskren stisk rok in prijazna beseda so dejanja, ki lahko obrnejo svet na bolje. Predvsem pa zavest, da je vse lažje, če delamo dobro skupaj.
(K. D., foto S. B.)
