Letos mineva 23 let, odkar so Združeni narodi leta 1989 s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah v svet poslali pomembno sporočilo in obenem zavezo, da so otroci osebnosti z vsemi pravicami človeka, ki potrebujejo posebno skrb in zaščito.
Leta 1989 je postala Konvencija o otrokovih pravicah prva pravno zavezujoča mednarodna konvencija za uresničevanje pravic v korist vseh otrok. Konvencija predstavlja enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Kot zavezujoča pogodba mednarodnega prava uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov strinjale, da so univerzalna – za vse otroke, v vseh državah in kulturah, ob vseh časih in brez izjem. Z ratifikacijo konvencije (Slovenija 1991) so se vse države, z izjemo ZDA in Somalije, zavezale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok.
Skoraj univerzalna sprejetost Konvencije o otrokovih pravicah lahko ustvari zavajajoč vtis, da se problemi otrok dosledno rešujejo. Ideja, da so otroci nosilci pravic, navkljub obstoju konvencije še zdaleč ni univerzalno priznana. Otroci so pogosto obravnavani kot lastnina odraslih in podvrženi različnim oblikam zanemarjanja, zlorabe in izkoriščanja. Priznavanje, da imajo otroci pravico podati svoje mnenje pri odločitvah, ki jih zadevajo, je pogosto spregledano. Ob 20. novembru so UNICEF-ovi Junior Ambasadorji pripravili sporočiloza odrasle, v katerem jih spodbujajo k večjemu posluhu za svoje težave in predloge, svoje vrstnike pa pozvali, da si med seboj pomagajo in zaupajo v svoje sposobnosti za spremembe (njihovo celotno sporočilo sledi na koncu).
