Tudi letošnje šolsko leto smo v Vrtcu Pedenjped Novo mesto izvedli nadstandardno dejavnost – Vrtec v naravi. Potekal je v CŠOD Čebelica v Čatežu pri Trebnjem. Prva skupina otrok (41 otrok iz enot Videk, Ostržek, Pedenjped in Metka) je v petek, 5. junija, odšla v Vrtec v naravi. V petek zjutraj so otroci že nestrpno čakali kdaj bodo končno lahko vzeli svoje potovalke in nahrbtnike ter odšli na pot. Z navdušenjem so vstopali na avtobus in pozdravljali svoje vrstnike iz drugih enot.
Ob prihodu v dom Čebelica nas je prijazno sprejel gospod Matej ter nam razkazal naš novi dom. Ko smo našli svoje sobe, je moral vsak obleči svojo posteljo. Otroci so se navdušeno in zelo resno lotili svoje prve naloge. In šlo jim je zelo dobro. Ob pomoči njihovih vzgojiteljic je bilo kmalu vse nared.
Sledilo je kosilo ter igra na igrišču. Potem pa je prišel gospod Drago ter nas peljal na popoldanski pohod do cerkve Zaplaz. Otroci so slišali zgodbo o škratu Čatežu ter velikem stopalu, si ogledali veliki sod, v katerega je šlo 21 otrok ter votlo lipo, v katero se je bilo možno v celoti skriti. Pot nas je nato vodila skozi gozdič vse do čudežnega izvira. Zakaj je čudežni smo kmalu izvedeli. Pravijo namreč, da če si umijemo oči z vodo iz tega izvira veliko bolje vidimo. Gospod Drago pa je razmišljal dalje in svetoval, da si umijemo tudi ušesa, da bomo vsi potem bolje slišali. Morda celo škrata Čateža, ki hodi tam naokoli. Še malo hoje, pa smo že bili na vrhu. Ob cerkvi Zaplaz smo pod košatimi lipami pomalicali ter se nato vrnili nazaj v dom.
Po večerji je sledilo kurjenje ognja. Gospod Drago nam je pokazal kako zakurimo ogenj brez papirja ter nas opozoril na previdno ravnanje z ognjem in ob njem. Ko je nastala žerjavica, so otroci lahko opekli kruh na leskovih palicah. Kako je bil dober! Topel in hrustljav! Mnjamiii. Med otroki smo slišali: »Res je dober, ampak to je navaden kruh veš, sam taku se ga speče, pol pa je. Jes bi tud probal, jes tud …«
Sledilo je tuširanje, umivanje zob ter spanje. V domu je kmalu nastala tišina. Občasno je kdo malce posmrkal in potočil tudi solzico ali dve. Saj veste, spomnili so se na svojo mamico. Ampak vzgojiteljice smo bile takoj poleg in z nežnim prigovarjanjem in objemom smo uredili vse.
In prišla je sobota. Sonce je pošiljalo svoje žarke v naše sobe in nas vabilo ven iz postelj. En dva tri smo bili pokonci, opravili jutranjo nego in že polnili svoje želodčke v jedilnici. Kuharica Marta je bila zelo prijazna in nam pripravila pravo hotelsko ponudbo. Na izbiro smo imeli maslo, marmelado, med, pašteto, evrokrem, sirni namaz, sadni jogurt, navadni jogurt, koruzne kosmiče, čokoladne ladjice, čaj, mleko, sok … . Seveda, zajtrk je pomembna stvar!
Gospa Živa je otrokom pripravila posebne naloge ter naravoslovne igre za čutenje narave. Sledilo je kosilo in krajši počitek. Po počitku pa nas je ponovno prišel iskat gospod Drago ter nas odpeljal nazaj v gozd. Menda je slišal škrata Čateža, ki je dejal, da potrebuje novo bivališče. Otroke je nagovoril, da naj poskusijo narediti različna bivališča iz vej, listja … . Otrokom ni bilo treba reči dvakrat. Takoj so šli na delo. Nastala so čudovita bivališča za škrata, vsako bivališče je bilo nekaj posebnega.« PSSST! Ali slišite? Mislim, da škrat že išče svoje novo bivališče. Najbolje bo, da po tiho odidemo iz gozda in pustimo, da škrat najde svoj novi dom. Če bo zadovoljen, nam zagotovo pusti kako presenečenje.« je otrokom povedal gospod Drago. In smo šli nazaj v dom. Po večerji smo imeli še čisto pravo škratovo zabavo. Plesali smo in se družili v škratovi sobi. Kako smo uživali! Potem pa ninanana … prišel je zaspanček, legel na oči in zaspali smo vsi.
V nedeljo zjutraj pa nas je čakalo presenečenje. Škrat Čatež je bil zelo zelo zadovoljen z bivališči, zato je vsakemu otroku pustil vrečko dobrot. Otroci so bili veseli in ob enem žalostni. »Kaj gremo danes res domov? Oh, škoda. Pa saj lahko ostanemo še malo… .«Tako so razmišljali nekateri otroci, čeprav so vsi komaj čakali, da se stisnejo v naročju svojih staršev. Po dobrem zajtrku je sledila še ena zabavna igra – Lov na lisico. Lisica Zvitorepka nam je pustila svoje sledi. Iskali smo njene sledi in reševali naloge, ki nam jih je pripravila. Vsi smo bili zelo dobri reševalci in uspešno prišli na cilj. Smo mislili, da jo bomo našli. Lisico, seveda. Ampak je napisala takole: »Če bi me res radi srečali, pridite večkrat v gozd, pa po tiho hodite in dobro opazujte!«
Na koncu smo pojedli še kosilo, polizali sladoled, pripravili svojo prtljago ter pomahali v slovo. Na avtobusu smo se vsi strinjali, da je bilo zelo lepo.
Lep pozdrav vsem otrokom in staršem
Spremljevalke Mira, Marička, Damjana, Lucija, Betka, Saša in Kristina
Napisala: Saša Dular
Fotografije Betka Bojanc, Lucija Šiško, Saša Dular, Kristina Žmavčič
Uredila: Kristina Žmavčič
Ravnateljica
Meta Potočnik, dipl. vzg.
