Novo mesto, moj si dom,
s tabo rastem dan za dnem.
Reka Krka v soncu sije,
z valčki pesem nam razlije.Grad in trg in most stojijo,
zgodbe mesto šepeta.
V parku tečem, v gozdu skačem,
se s prjatl’i veselim.Rdeče strehe, visoki zvonovi,
stari mestni lepi balkoni.
Tu se igramo, tu smo veseli,
Novo mesto – moj si svet!
Drago moje Novo mesto!
Kar nekaj dni je minilo od prireditve Skupaj skozi čas – 660 let družinskih zgodb Novega mesta, moje misli pa vztrajno uhajajo na Muzejske vrtove, ko smo praznovali tvoj rojstni dan. 660 let že šteješ, pa si vse bolj mladostno, živahno in razigrano. V svoj prostor vabiš vse, brez izjem. Za vsakega najdeš prostor poguma, priložnosti in tolažbe. Krasno je biti novomeščan!
Vrtno zabavo smo otvorili z nastopom otroškega pevskega zbora Mali Pedenjped pod vodstvom Eve Unetič. Navihano in razposajeno so predstavili par klasik ter zaključili z živahnimi ritmi ode Novemu mestu. Skozi prireditev nas je popeljala srčna Eleonora Bojana Čibej in naše cepeteljne navduševala ob delavnicah.
S krasno duš’co Matejo Fi smo neskončno uživali v predstavi Kovčekteta na obisku ter ob ljudskih in Matejinih avtorskih pesmih odjadrali pustolovščinam naproti. Čeravno ni naša, smo Lavro Fabjan – muzejsko pedagoginjo, vzeli povsem za svojo. Dolgoletno sodelovanje vedno znova rodi še kakšno zanimivo idejo, ki ji navdušeni sledimo in tako se je zgodilo tudi letos, ko nam je predstavila pečat Novega mesta in nas razvajala z zapestnicami. Da so bili naši predniki tudi bogati plemiči pričajo številni izkopani zakladi in nakit. Tokrat smo na situle risali sodobne družinske zgodbe in izdelovali glinene ogrlice v barvah in viziji projekta Rinko.
V našem mestu se je rodilo, rastlo in ustvarjalo mnogo imenitnih ljudi. Eden večnih in pomembnejših je gotovo Leon Štukelj. Da je pomembno oblikoval in zaznamoval naš prostor in ljudi, nam je pokazal Luka Bojanc, izjemno uspešen novomeški telovadec in krasen človek. Ob pogledu na njegov kotiček na Muzejskih vrtovih smo lahko povsem mirni, da pod Gorjanci še rastejo potencialni vrhunski športniki.
Za dobro zabavo je potrebna jedača in pijača ter dobra glasba. Za prvo so poskrbeli naši kuhinjski kolegi, ki so Bauli kolačkom nadeli okusne živopisane oblive in jih postregli z limonado. S sladkimi brki in prstki pa smo še dolgo v večer poplesovali ob nepozabnih ritmih Trkaja in dr. Igorja Sakside. Navdušila sta s predstavo Repki ter z rapom in poezijo spretno prišepnila, kako so lahko besede srce povezovanja in navdiha.
Drago moje Novo mesto. Hvala, da nas potrpežljivo spremljaš že toliko let. Hvala, da nam daješ varen dom, kjer lahko ustvarjamo in v miru uživamo s svojimi bližjimi. Hvala, da kljubuješ vsem sodobnim nesmislom in nas opominjaš kaj je zares pomembno. To je skupnost! Ko bi le zmogli za skupnost dihati malo bolj čuteče, malo bolj sinhrono. Ko dihamo drug za drugega, zmoremo več. Takrat zmoremo do lune in nazaj.
Drago mesto, moje Novo mesto. Bodi pozdravljeno in ostani to, kar si. Naše!
(K. D., foto S. B.)
