Japonski pregovor pravi, da eno veselje prežene sto skrbi. In v soboto je skrbi, da bo pot predolga in teroristično nevarna ter da bo moj nepredvidljiv in majhen mehur nočna mora šoferjev, pregnalo iskreno veselje, da preživim (še) soboto z mojimi dragimi sodelavkami in sodelavci.
Jutranje čemerno zaspane obraze so pregnale dobrote iz nahrbtnikov in pot prek Šentilja, kjer se nam je pridružila nadvse prikupna gospa Jelka Weldt, do Dunaja je minila kot bi trenil. Ob prihodu na cilj nismo poskrbeli le za duha, tudi telesno zdravje smo krepili s hitrim sprehodom do slovenskega veleposlaništva, kjer nam je gospod Aljaž Arih, namestnik veleposlanika, čudovito orisal posebnosti dela in življenja na Dunaju. Po nekaj uličnih postankih smo zavili v restavracijo, ki nam je postregla z obilnim kosilom. S (pre)polnimi trebuhi smo nadaljevali ogled prazničnega, z nepreglednimi množicami ljudi in s kilometri lučk posutega Dunaja ter se od vrveža poslovili s kuhanim vinom na oz. pri (odvisno od posameznikovega trenutnega stanja duha) gradu Schönbrunn.
Elizabeth Shane pravi, da je vsaka pot, ob kateri ni prijatelja, ki bi nas spodbujal, težka. Naša pot po Dunaju, kljub šprinterski hitrosti naše vodičke, ni bila naporna prav zato, ker smo bili skupaj kot odlična ekipa, ki vsakodnevno teče maraton z najhitrejšimi – našimi malčki.
(prispevek K. D., foto S. B.)
