V mojem srcu je nemir
na jesenski ta večer,
tiho stopim sam čez prag,
grem v moj stari čebelnjak.
(L. Slak)
Kako čudovita doživetja se vsako leto na tretji novemberski petek godijo v naših igralnicah, ko sedemo k tradicionalnemu slovenskemu zajtrku. Kot v čebelnjaku šumi in brni vznemirjenje in veselje vseh, ki pripravljamo, postrežemo in uživamo ob pravi slovenski hrani, ki je krepčala že naše prababice in pradede.
Po naših hiškah smo se letos lotili praznovanja vsega slovenskega in domačega malce drugače in dejavnosti pripravljali cel teden ter jih zavili v slogan Malica pod jablano – jabolko na dan prežene zdravnika stran. Malčke, starše in obiskovalce smo skušali z različnimi izvirnimi in zabavnimi delavnicami ter aktivnostmi spodbuditi k razmišljanju predvsem pa k ozaveščanju, kako pomembna je zdrava in lokalno pridelana hrana, doma pripravljene jedi ter kultura bivanja, ki ni povezana z obiljem in jo prepogosto nehote ali nevede menjamo s kvaliteto.
V mojem srcu pa kljub čudovitemu dnevu, nemir ostaja. Nemir, da je le en dan v letu namenjen spodbujanju naše tradicije. Je že res, da čas drugače, hitreje teče kot je pred stoletjem. Pa vendar to ne bi smel biti izgovor, da pozabljamo in zanemarjamo znanje in izkušnje naših prednikov, ki so znali izkoristiti in spoštovati naravne dobrine. Pri vsem kar danes vemo, znamo, zmoremo in premoremo se zdi, da nam manjka zmernosti. Zmernost pri prehrani, užitkih in času, ki nam ga jemljejo nepomembne stvari. Zato naj bo sleherni dan podoben včerajšnjemu, ko se je po naših vrtcih in šolah živelo, jedlo in pelo malce bolj tradicionalno slovensko.
(K. D., foto S. B.)
